Mit o sojinem siru

Pred nekaj dnevi se mi je zopet dogodila neprijetna zadeva, rezultat moje raztresenosti (ljubkovalno poimenovane Vesnin sindrom) in v službi sem se narisala eno uro prezgodaj. Ni mi preostalo drugega, kot da sem se še malo sprehodila po centru, “pošpegala” v kakšno trgovino in se na koncu ustavila pred Sparovo restavracijo. Pred vhodom so stale košare, polne mamljivih jagod, špargljev in zeliščnic. Sicer imam nenapisano pravilo glede samopostrežnic, a tokrat je lakota premagala zdravo pamet in sem vstopila. Po več minutah izgubljenega iskanja česa užitnega (nisem namreč hotela samo solate) sem uzrla meni “Vital”, del katerega je bil tofu. O svoji “dilemi” glede izbire kosila sem spregovorila z gospo, ki je stregla na drugi strani vitrine, in ona mi je ponudila ocvrti sir. “Ne jem sira.” – “Saj je tofu tudi sir!” Nasmehnila sem se in s svojim krožnikom tofuja in pire odpravila proti blagajni (za kombinacijo dveh menijev sem seveda morala doplačati, užitna pa je bila žal samo solata).

Njene besede so mi dale misliti; tofu ima to nesrečo, da se ga drži res slab glas. Velika večina mesojedcev se zmruje in posmehuje, ko omenim, da jem tofu. To, da ga niso nikoli poskusili, res ni omembe vredno, ponudbe, kot je tista v Sparu, pa tudi ne pomagajo. Zahodnjaški odnos do tega čudežnega izdelka pa je popolnoma drugačen od pogleda, ki ga imajo nanj na Daljnem Vzhodu. Dober kazalec tega je samo število različnih vrst tofuja, ki ga tam proizvajajo! A če se osredotočim na ti dve vrsti, ki jih imamo pri nas, lahko mirno rečem, da noben prehrambeni izdelek ni tako vsestransko uporaben, kot tofu. S čisto navadnim, generičnim tofujem lahko naredim “zrezke” na nešteto načinov, z njim napolnim lazanjo, pripravim okusen namaz, po drugi strani pa se lahko odločim za vanilijino pito, nadev za torto ali celo puding. Katera druga zadeva zmore vse to? 🙂

Če še niste poskusili tofuja, pa en hiter recept – odobren s strani mojega udomačenega mesojedca. Za dve osebi potrebujemo en 200g paket čvrstega tofuja*, poleg tega pa začimbe in zelišča po okusu; za začetek priporočam mleto papriko, čebulo in česen v prahu, poper in majaron ter seveda malo soli. Tofu narežemo na rezine, debele približno 4-5 mm, potem pa vse skupaj še diagonalno v trikotnike. Z začimbami natremo vsak košček posebej, z obeh strani. Nato moramo tofu odcediti; rezine tofuja razporedimo na papirnato brisačko, ki smo jo položili na desko, prekrijemo še z dvema brisačkama in vse skupaj obtežimo in pustimo 15 minut. Proces odcejevanja je v receptih ponavadi prvi na vrsti, ko delamo s tofujem, vendar ga sama raje najprej začinim, da se med počivanjem bolje napoji vseh okusov. Tofujeve zrezke na koncu popečemo na olivnem olju tako dolgo, da dobijo rahlo skorjico. Ponudimo skupaj s krompirjem in zelenjavo za klasično kosilo, lahko pa jih vtaknemo v sendvič ali pojemo kar tako. Poskusite, obljubim, da boste tofu vzljubili tako, kot sem ga jaz 😉

Pečeni tofu v dobri družbi

*Od oblike je odvisno, kakšni bodo zrezki, zato pri nakupu vedno malo pobrskam in izberem čim bolj enakomernega.

Advertisements

Spregovori

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s